Vertriebsbüro in Frankreich

Že več kot 20 let živimo ob vznožju Larzaca.
Od leta 2010 imamo na vrhu našo pisarno »direktemang«.

»LARZAC« je bil v sedemdesetih letih mit, povezan z območjem, ki je po svoji odmaknjenosti in divjosti najbolj primerljivo s Švabsko Alb. Ker pa na Larzacu ne živijo Švabi, ampak Francozi, ki jim grozi revolucija, njegove zgodbe tudi ni mogoče primerjati s švabsko potegavščino; veliko bolj je njegova zgodba leta 1999 z razgradnjo restavracije McDonald’s v Millauju postala resnična realnost.

Larzac je s svojimi skoraj 800 metri nadmorske višine ena od številnih planot v jugozahodni Franciji, približno tri ure vožnje z avtomobilom od Barcelone. Tukaj se začne značilen naglas valovitega španskega »R«. V maju cvetijo ob cesti in na kamnitih pašnikih osupljive orhideje, odtod pa izvira tudi svetovno znani sir Roquefort.
Megleni novembrski dnevi sredi poletja niso redkost, prav tako ne sijejo modro nebo v trmastem februarju. V nekaj sekundah se lahko oblikujejo deževni zidovi, ki odženejo poletno vročino, ki traja že več dni. Hitreje, kot si sploh lahko zamislite, se drobni dež spremeni v sneg in v hipu celo ovce pred pisarno zdrsnejo na spolzki led.

Ljudje so posebni, zadržani, ponosni in delavni. Nadarjeni otroci so se nekoč vpisali v duhovniški semenišče v Rodezu, ostali pa so kot vedno sledili družinski tradiciji, bodisi kot pastirji, kmetijski delavci, v kletih v Roquefortu ali, če je bilo treba, kot nekoristneži v »Grande Café« ali »Chez Albain«.

Danes se zdi, da je vse nekoliko drugače. Morda se najde zaposlitev na viaduktu v Millauju, v turistični industriji ali »vseeno še kaj« v Roquefortu.
Samo ena stvar ostaja enaka: vsak je na koncu vesel, če so otroci in vnuki našli zaposlitev v daljnem Parizu in se s tem končajo težave skromnega življenja v revnem departmaju Aveyron (vsaj za lastno družino). Zanimivo je vedeti, da je večina pariških bistrojev v rokah »izseljencev« iz Aveyrona. Lokalna regionalna kulinarika uživa odličen sloves, saj v veliki meri neokrnjena pokrajina ponuja življenjsko nujne dobrine, ki so medtem postale pravi luksuz: jurčki, kostanj, ovčji sir, jagnjetina, gozdne jagode in divjad.

Planoto že stoletja pustošijo vetrovi. Ni dreves, le nizki grmi. Zato tudi ni rodovitne zemlje, le kamnita območja. Nič ne ščiti, nič ni zaščiteno. Veter nam žvižga okoli ušes, v oči nam žene solze, vse živo pa v hleve in hiše.

Ko je francoska vlada v sedemdesetih letih iskala lokacije za vojaške vaje, se je hitro spomnila na Larzac. Zapuščena regija, katere zemljišča so bila pogosto že v rokah otrok in vnukov, ki so živeli daleč stran v velikih mestih. Tamkajšnji kmetje so se s težavo preživljali, odvisni od velikih mlekarn roquefortovske industrije.
Tako so to videli takratni protestniki.
30 let kasneje je njihova vizija neodvisnega obdelovanja zemlje na kraju samem vidna in »na voljo« v trgovinah z ekološkimi izdelki. A o tem kasneje.

Kot je to v življenju pogosto, je bilo tudi takrat nekaj kmetov, ki niso hoteli dopustiti širitve že obstoječega vojaškega območja. Državni načrt je predvideval, da naj bi celoten Larzac postal vojaško zaprto območje. Skozi »vadbeni tabor smrti« (»champ d’entrainement pour la mort«) naj ne bi bilo več mogoče voziti, ampak bi se morali »vleči« po obsežnem območju zunaj njega.
Ampak to ni bila največja skrb; veliko hujše je bilo spoznanje, da naj bi se naravno območje spremenilo v vojno območje.

Preden so se prebivalci vasi La Cavalerie in ostalo prebivalstvo sploh zavedli, je Pariz že odkupil precej zemlje in postal glavni lastnik neokrnjenega življenjskega prostora. Vendar ne zato, da bi ga ohranil, ampak da bi ga preoblikoval v vojno območje.

Leta 1971 se je začela legendarna mobilizacija, rep kometa gibanja iz leta 1968. Na Larzac so prihajali v stotine, prenočevali v šotorih, postavili demonstracijsko vasico in zasedli zemljo. Ostali so tako dolgo, dokler so imeli denar ali dopust, nekateri pa vse do utrditve upora. V Nemčiji smo se vneto udeleževali demonstracij za »svoboden Larzac«. Trdno jedro, »Larzac-pendlerji«, nas je na rednih informativnih večerih obveščalo o najnovejših dogodkih.
Sam sem bil sredi dogajanja, takrat v Heidelbergu, čeprav (če sem iskren) nisem vedel, kje sploh leži Larzac. V takratnem življenjskem svetu je bila južna Francija oddaljena pustolovščina.
Za privržence, kot sem bil jaz, je usoda očitno imela v rokavu bolj drzen načrt. In tako sem pristal tukaj, najverjetneje kot zadnji preostanek heidelberške pobude »Za svoboden Larzac«.
V skladu z larzackim geslom »Za svobodno življenje« smo se leta in leta vrteli in premetavali, vlagali ogromno zaupanja in delovne sile v samostojno življenje ter uspeli narediti skok v svobodo v tej nenavadni pokrajini z njeno trmasto zgodovino.

A nismo edini – zgodba se namreč nadaljuje:
do opustitve projekta širitve vojaškega tabora leta 1981 je francoska država odkupila 6.300 hektarjev zemlje, razporejene po 12 občinah. Medtem – po desetih letih spopadov – se je veliko protestnikov in upornikov naselilo na Larzacu, našlo zaposlitev v Millauju (npr. Michèle Vincent kot vodja mestne knjižnice), nekateri so ustanovili sirarsko zadrugo (npr. André Parentie, čigar ovčji sir se kot specialiteta prodaja v nemških trgovinah z ekološkimi izdelki), spet drugi so se uveljavili v evropski politiki (npr. José Bové).
Skupaj s kmeti, ki so sodelovali v uporu, in zasedniki kmetij na zemljiščih, odkupljenih s strani vojske, je bila ustanovljena upravna družba (SCTL). To se je zgodilo po vztrajnem boju z ministrstvom za obrambo in z časovno omejitvijo na 30 let. Ta rok je potekel leta 2013 in je bil zahvaljujoč še vedno aktivnim »Larzacianom« ponovno podaljšan: »the show goes on« in Larzac ostaja vzorčni primer oživitve in ohranjanja edinstvenega območja.
(Čeprav ta rajski kotiček leži tik ob visokotehnološkem mostu v Millauju, ga prečka avtocesta in ga oblegajo turisti.) Mladi kmetje si lahko najamejo kmetijo in jo upravljajo do upokojitve. Za obdobje po upokojitvi se skupaj s predsedstvom 85 pridruženih članov išče trajnostne rešitve.

Cilj druge družbe (GFA), ki je nastala iz protestnega gibanja, je bil odkup zemljišč, da bi jih »izpod nosa« odvzeli vojski. Še vedno redno nakupujejo nova zemljišča (doslej 1.200 hektarjev), s čimer se drugim kmetom ponuja možnost, da se naselijo na Larzacu brez lastnih finančnih vlaganj, pa tudi brez lastništva, saj vsak nov nakup prav tako pripada skupnosti.

Mnoge kmetije so se medtem preusmerile na ekološko pridelavo. Sirarno »Bergers du Larzac«, ki pripada združenju, smo obiskali leta 1993 skupaj s Hermannom Beerjem in Brunom Schilcherjem ter tako položili temelje za poznejše sodelovanje. Danes je sirarna naš neposredni sosed.

Življenje na Larzacu je nekoliko zapadlo v pozabo, nekdanji heidelberški aktivisti so morda odšli v pokoj ali se izselili.
Ostala je življenjska kultura, ki je preživela v 21. stoletje. Širitev je bila ustavljena, preostali del Larzaca pa prepuščen domačinom in nasprotnikom. Vojaški tabor je danes evropski vojaški vadbeni tabor. Včasih se tam še vedno strelja ali pa ponoči letijo svetlobne rakete. Domačini, torej mi, lahko v samem taboru na primer obiskujemo športne tečaje.
Sobivanje deluje.
Projekt nasprotnikov vojske me je globoko ganil, saj živi, ustvarja kakovost življenja in delovna mesta.
Nekdanji nemški aktivisti iz Larzaca bi bili presenečeni, če bi vedeli, da v trgovini z ekološkimi izdelki kupujejo sadje in sire iz časa svojih uličnih uporov ter tako na staromodni način podpirajo projekt svoje mladosti.
Zavedanje tega morda nekatere med nami osrečuje in zadovoljuje, in to je tudi smisel tega pisanja prodajalke sira na Larzacu.